Izjava za javnost, 9.5.2020

Se bliža islandski scenarij?

'Ne levo, ne desno – neposredni referendumi so bistveni'

Tehnična vlada in ustavne spremembe

V preteklih treh desetletjih smo bili priča polemikam med domnevnimi političnimi nasprotniki ter boleči razprodaji državnega premoženja, nepotizmu ter korupciji. Danes svetovni mediji poročajo o izkoriščanju koronavirusa za koncentracijo oblasti v rokah aktualne vlade. Slovenski glavni mediji pa dnevno obveščajo o levi in desni interpretaciji afere z maskami.

Je to spet zgolj politični šov, da ne bi govorili o resnično pomembnih stvareh kakršna je ukinjanje ustave? Poleg vseh spornih odločitev v sklopu karantene je sedaj situacija takšna, da so blokirani referendumi na koronske pakete, čeprav so bili že pred tem nedopustno in skrajno omejeni. Po novem je tudi zakonsko določeno, da nevladniki – z izjemo na državo navezanih, torej večinoma psevdo-NVO – ne morejo sodelovati pri podeljevanju okoljevarstvenih dovoljenj. Zadnja domislica s strani oblasti je jezno žuganje policistu, ki se je na protestih pustil fotografirati s strani protestnika in z njim izmenjal nekaj prijaznih besed.

Parlamentarne stranke so si uredile politični sistem, ki deluje po načelu gugalnice. To pomeni, da so ustvarile dva pola in vsa debata onkraj tega šahovskega polja, vse drugačne politične poglede se s strani medijev načrtno prezira, skriva ali pa se jim posmehuje. V tem ozkem polju pa si izmenjujejo oblast po načelu »vladaj, dokler te ljudstvo nima vrh glave, potem pa se zamenjaj s partnerjem iz nasprotnega političnega pola«.

Ljudstvo lahko izbira izključno samo po načelu »voli kogarkoli, samo da ne pride spet nazaj ta, ki je vladal do sedaj«, in ker izven dvopolnega sistema (psevdo)levo-desne gugalnice mediji in volilna zakonodaja ne spustijo poleg nikogar tretjega, je jasno, kdo je tisti »kdorkoli«. Vedno eni in isti igralci z novimi neizpolnjenimi obljubami, ki spravijo državo še globlje v dolgove; ki razprodajo še več strateških točk v državi in ki okrnijo še več pravic ljudstvu, ki je resnični oblastnik v državi.

A prišli smo do točke, ko vse parlamentarne stranke skupaj ne spravijo skupaj niti pol toliko podpornikov, kolikor je prišlo protestnikov v slovenska mesta, da so izrazili svoje globoko nezadovoljstvo ne le s sedanjo vlado, temveč s celotnim političnim vrhom ter s temelji državne ureditve. Da bodo protesti prenehali, ni videti. Prav tako ni videti, da bi se ljudstvo dalo ponovno naplahtati in pristati na (psevdo)levo-desno gugalnico.

Kaplja čez rob je bila seveda protiustavna diktatura. Četudi začasna in trenutno nekoliko pojemajoča, a še vedno se državljane ustrahuje z lažnimi ali dvomljivo prikazanimi statistikami in z zapovedovanjem domnevno nujnih ukrepov, kot sta nošenje mask in dvometrska distanca. Še pred kratkim se je še grozilo z obveznimi cepljenji, za katere se zdaj po svetu izpostavlja, da bi bila skrajno tvegana in celo smrtno nevarna, in to kljub temu, da je v Sloveniji od korone ali s korono umrlo komaj nekaj čez sto oseb in še to večinoma v domovih za ostarele.

In zaradi tega so še vedno obvezne maske in osebna distanca, čeprav mnogi imunologi opozarjajo, da je nošenje mask škodljivo za zdravje in da so koristne samo v primeru, da je nekdo bolan in se zavaruje, da ne okuži drugih. Vlada se pa hvali, kako je bila diktatura uspešna in ne omeni Švedske, kjer ni bilo karantene, pa je korone enako konec kot povsod drugje, žrtev pa je manj kot v Belgiji in Franciji in drugih državah, kjer je karantena bila.

To, diktatura, temelječa na izrazitem pretiravanju in ustrahovanju in izpeljana mimo ustave, je bila točka brez povratka. Kaj takega se ne sme več ponoviti. Zato pa ni dovolj, da odstopi vlada – treba je spremeniti ustavo in zakonodajo, ki je omogočila, da je do tega sploh prišlo. Odpovedal je namreč parlament; odpovedalo je ustavno sodišče; in odpovedal je predsednik države. In ljudstvo je ostalo nezaščiteno, prepuščeno samo sebi.

Smo se torej končno zbudili?

Zaščititi je potrebno vodo, druge naravne vire in preostanek državnega premoženja ter vložiti v ljudsko politiko prihodnosti. Ponovno bo potrebno najti skupne ljudske korenine in v korist ljudstva popraviti ustavo. Riše se prispodoba, da politiki vseh strankarskih barv precej složno pulijo korenine narodne lipe in to že vse od osamosvojitve dalje. Korona čas ni samo čas, ko politika uvaja temeljne spremembe, ampak je tudi čas, ko se ljudstvo zazre vase in razmisli, s čim soglaša in s čim ne. V Sloveniji ima oblast ljudstvo in potrebne so temeljite spremembe, da lipa ponovno postane osrednji javni prostor, kot simbol. Morda celo tako pomemben simbol, da bi na neki točki lipo postavili v našo zastavo.

Predvsem pa je treba najprej spremeniti našo ustavo. Ko jo je ob osamosvajanju spisal Bučar s pomočjo Otta von Habsburga, nas je večina prebrala samo prve tri člene. Ko smo namreč prebrali tretji člen, da ima oblast v RS ljudstvo, izvaja pa jo posredno z volitvami in neposredno, nas je večina prenehala brati. A do danes smo ustavo prebrali do konca. Pa tudi tisti, ki je niso prebrali, so ugotovili, da ta člen nima povezave z resničnim življenjem. Povezave nima niti z ostalimi členi ustave in ne z zakoni.

Ja, volitve obstajajo, a od neposrednega izvajanja oblasti, ki bi moralo biti ključno, ni ostalo nič. V 30 letih je bil namreč ukinjen predhodni referendum, s katerim je lahko ljudstvo predlagalo zakone; število zahtevanih podpisov, ki jih mora pobudnik predložiti državnemu zboru, je naraslo z dvesto na 2500; spremenil pa se je tudi 90. člen ustave, ki nam sedaj onemogoča tudi naknadne referendume za vse zakone, ki imajo kak finančni aspekt.

Krčenje referendumov s strani parlamenta ne more biti legitimno. Ustavno sodišče, ki je sprejelo krčenje neposredne oblasti ljudstva, ni legitimno. V ustavi imamo z izjemo 3. člena sicer zapisano diktaturo, in sicer diktaturo strank. In danes vidimo, v kako brezizhodno situacijo pripelje takšna ustavna ureditev.

Islandski scenarij?

Na Islandiji so se odločili sprejeti novo ustavo, spisano s strani ljudstva, ki temelji na neposredni demokraciji, se pravi na referendumskem načinu političnega odločanja. Že pred stoletji je bilo ugotovljeno, da so tradicionalne ljudske neposredne demokracije najbolj stabilna državna ureditev, saj je vse osebne nosilce oblasti – torej poslance, sodnike, predsednike in kralje – vedno mogoče izsiljevati, jih podkupiti ali jim groziti in torej vplivati na državne odločitve.

Ustava RS, kakršno uporabljamo danes, ni bila spisana s strani ljudstva, niti je ni sprejelo ljudstvo. Ustava pa je pogodba med državljani, ne med pravniki. Naša ustava torej ni povsem legitimna, če smo natančni. Moralo bi jo potrditi ljudstvo. Preden pa jo ljudstvo legitimira, jo je treba korenito spremeniti. Na Islandiji so organizirali skupine civilov, ki so obravnavali najbolj ključne točke, ki so jih hoteli zapisati v ustavo, v naslednji fazi pa so vse točke objavili in organizirali javne debate o posameznih poglavjih in členih bodoče ustave.

Državljani s transparenti zahtevajo vladavino ljudstva, ustavno reformo torej, saj je treba urediti najprej poštene postopke za izvajanje referendumske politike, poleg tega pa zahtevajo tehnično vlado, ki naj ureja sprotne zadeve, dokler se ne sprejme ustrezna ustava, ki bo po volji ljudstva v vseh svojih členih.

Državljani se sprašujejo, koga naj predlagajo za vodenje tehnične vlade potem, ko bo ta vlada padla. Kaj drugega kot pasti namreč ta vlada ne bo mogla, saj je sodu počilo dno.

Tehnična vlada torej. Ta mora poskrbeti za tekoče zadeve do sprejema nove ljudske ustave.

Odbor za človekove svoboščine torej naslavlja vprašanje na vse poslance, parlamentarne stranke, vlado, vse župane in sodnike, kakšen odnos imajo do ustavne reforme, ki bi povrnila oblast ljudstvu in bi utemeljila referendumski sistem odločanja, kjer torej ni ustavno sodišče najvišji razsodnik ustavnih vprašanj, temveč ljudstvo, kot je to urejeno v Švici? Ljudstvo pa ima možnost predlaganja, sprejemanja in spreminjanja in preklica zakonov, ustavnih členov ter mednarodnih pogodb.

Neposredno voljo izražajo volilni upravičenci na referendumih, ki se vrstijo vsake tri mesece, tako kot je to urejeno v Švici. Podpisovanje referendumskih pobud je državljanom olajšano, tako, da se jih lahko podpisuje kjerkoli in ne le na upravnih enotah; roki za zbiranje podpisov pa so dovolj dolgi, da lahko vsak brez posebne naglice izrazi svojo voljo. Za resnično izvajanje neposredne oblasti ljudstva je treba spremeniti tudi sodni sistem ter uvesti porote, ter odvzeti sodno imuniteto poslancem ter sodnikom.

Tehnično vlado namreč lahko sestavljajo le osebe, ki so naklonjene takšni ustavni reformi. V resnici je vprašljivo, če je za državo sploh zdravo, da so na odgovornih položajih ljudje, ki verjamejo, da je njihova volja pomembnejša od volje ljudstva.

Naloga tehnične vlade bo čim prej popraviti 9. člen Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, da bo spet omogočal predhodni referendum; s tem v zvezi obuditi od mrtvih 17., 18., 19. ter 24. člen taistega zakona ter potrebno število podpisov, kolikor jih mora pobudnik zakonodajnega referenduma predložiti državnemu zboru (prej v 13., zdaj v 16. členu Zakona o referendum in ljudski iniciativi) z 2500 nazaj na 200; ter spremeniti 4. člen Zakona o referendumu in civilni iniciativi (Referendum o spremembi ustave): in sicer vanj dodati možnost, da volivke in volivci odločajo o Predlogu za začetek postopka za spremembo ustave, ki ga je predlagalo 30.000 volivk in volivcev.

Spremeniti pa bo potrebno tudi 90. člen ustave (zakonodajni referendum) in sicer tako, da bo omogočal tudi zakone, ki vplivajo na finance in proračun, ter 168. člen Ustave (predlog za začetek postopka) in sicer drugo vrstico spremeniti tako, da se bo glasila: »O predlogu, ki ga je dalo dvajset poslancev, odloči državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev; o predlogu, ki ga je podalo 30.000 volivcev, pa se odloči na referendumu.«

S tem v zvezi bo treba uskladiti tiste člene ustave, ki govorijo o ustavnem sodišču in sicer tam, kjer je to potrebno (kjer je navedeno, da lahko US razveljavi zakone in akte), pripisati: »razen kadar je bil zakon ali akt sprejet na referendumu«, sicer lahko pride do navzkrižja pristojnosti. Verjetno bo s temi spremembami treba uskladiti še kakšno malenkost, sicer pa bodo to glavne naloge tehnične vlade. Pravzaprav tehnično gledano: če bi se trenutna vlada resnično spokorila in se zavezala omenjenim spremembam in jih tudi izpeljala, je zelo mogoče, da bi protesti prenehali (še posebej, če bi prišlo hkrati tudi do ukrepanja v zvezi z nepravilnostmi pri nabavi mask).

S tem se končno odpre pot za sveže ustavne spremembe, ki lahko udejanjijo možnost neposrednega izvajanja oblasti s strani ljudstva, torej tudi spreminjanja ustave v okvirih deklaracije o človekovih pravicah. Koristna bi bila sočasna široka javna debata o vseh ustavnih vidikih; poleg tega bi bilo smiselno vnaprej določiti datume v vsakem četrtletju, ko bi se razpisalo referendum za vse pobude, ki se medtem naberejo.

Odbor za človekove svoboščine 9. maj 2020